Wit and Mirth

“two guys and a gal going with the(ir) gut”

Oude Muziek Festival Utrecht, Nizozemska

S članoma ansambla Nocturnalia se dobimo 31. avgusta.

Srečamo se prvič po pol leta in v zraku je čutiti vznemirjenje in pričakovanje tega, kar nas čaka. Ker okoliščine tako nanesejo, bomo teh nekaj dni skupaj vadili na konservatoriju v Haagu, čeprav vsak od nas biva na svojem koncu, jaz pri prijateljici v Amsterdamu, Pablo, ki je že odigral en koncert festivala, pa kar v Utrechtu, kjer se odvija ta priznani festival, na katerem imamo srečo sodelovati.

Vseeno se dobimo v obmorskem mestu, na čudovito urejenem in prostornem konservatoriju, kjer imamo občutek, da je vsaj prostor na naši strani, če že čas neizmerno hitro teče. Koncert imamo 3. septembra, kar pomeni, da imamo tri dni, da pademo v skupni ritem, ponovimo program in če bo vse po sreči še dodelamo in izpilimo skladbe iz programa. Na tej točki smo vsi že več ali manj navajeni na tak ritem dela, saj je projektno delo nekaj normalnega, ko ljudje živijo na različnih koncih sveta in vsak živi svoje življenje. Zato smo hvaležni, ko se v prvih odigranih skladbah potrdi to, kar smo imeli v spominu. Da med nami vlada posebna glasbena kemija, ki kljub nekaterim tehničnim pomankljivostim, tke glasbo skupaj.

Naš koncert je koncert za neznane, nastajajoče skupine, katere Festival Oude Muziek Utrecht (Festival stare glasbe Utrecht) podpre s koncerti, ki so stranski del programa (imenovani Fringe) in publiki nudijo zastonj dopoldanske in popoldanske koncerte, nam pa sproščeno in zainteresirano publiko v okolju, ki mrgoli z najboljšimi glasbeniki našega področja, stare glasbe. Biti del tako velikega festivala, je že samo po sebi posebno doživetje, tako da smo veseli, da nam je dana ta priložnost.

***

Prvi dan mine v znamenju preigravanja programa in bolj hitro, kot bi si želeli, se kazalci na uri obrnejo do prve (in po dolgih potovanjih potrebne) pavze in nato do trenutka, ko nas čistilka ob 22.30 prijazno opomni, da se šola zapira.

Ko se po enourni vožnji z vlakom, metroju in avtobusu, ter par metrih hoje, vrnem v prenočišče, je zunaj že trda noč.

***

Naslednji dan se ponovi scenarij prejšnjega. Zjutraj malo poklepetam s prijateljico Ano, ki me prijazno gosti, nato pa že hitim na avtobus, metro in vlak, ki povezuje Amsterdam s Haagom. Ko prispem tja imam čas še za hitro kavo, saj s čembalistom še pričakujeva čelista, ki tja prihaja z drugim vlakom.

Med vajami pride do par trenj, saj kljub lahkotnosti in ljubezni do programa, ki jo vsi delimo – gre za angleški barok, ki se prepleta z vplivi folk glasbe -, vsak po svoje čuti in prenaša stres potovanj in osebnih pričakovanj, ki jih koncert vseeno prinaša s sabo. Na srečo vaje še vedno speljemo profesionalno in presenetljivo produktivno, saj nam uspe dati osebna nestrinjanja na stran.

Naslednji dan je že čas za to, da program stoji, kot naj bi stal (čeprav glasbeniki radi rečemo, da je dobro vedno nekaj pustit, da se zgodi na koncertu, je to včasih težko skombinirat s perfekcionistom v nas) in po popoldanski vaji in preigravanju programa, se s Pablom odpraviva v Utrecht na koncert Festivala – Le Banquet Celeste in Monteverdijeve L’incoronazione di Poppea. Prvič stojim v dvorani Tivoli, ki mi je zaradi Youtube posnetkov zelo domača na izgled, a občutek, ko si prisoten v dvorani, je nekaj popolnoma drugega. Prevzame me toplina arhitekture same, ob prihodu glasbenikov na oder, in enega mojih prvih idolov baročne glasbe – Damiena Guillona, mi srce zapoje. Tudi glasbeniki rabimo navdih in to je prav tisto, kar po dolgih dneh vaj in potovanj potrebujem. Predam se glasbi in četudi mi komični elementi ne pridejo do živega, saj sem preveč utrujena za to, sta mojstrstvo izvajalcev in Monteverdijeva zvočnost dovolj, da se umirim in sprostim.

Naslednji je že dan koncerta in sama se vznemirjeno odpravim v Utrecht že zjutraj. Naš koncert je planiran za ob dveh popoldan. Pred tem grem še na koncert prijateljice in čudovite violinistke, Darie Spiridonove, ki je prav za to priložnost priredila Bachove sonate in partite za solo violino, za dve violini. Koncert je čudovit in da mi še tisti zadnji kanček navdiha in motivacije, ki ju potrebujem, da se spravim v razpoloženje za koncert.

Ko prispem do teatra, me tam že čakata Pablo in Alex, sproščena kot vedno, kar je pravo ravnovesje moji konstantni želji, da bi stvari imela pod kontrolo. Preden lahko začnemo vadit, je treba uglasiti še čembalo in orgelski pozitiv in v tistem hipu sem že malo nervozna. A komaj začnemo s tonsko vajo, se stvari postavijo na svoje mesto, čeprav je dvorana majhna, v njej vlada prijetno vzdušje in vsi trije se veselimo koncerta.

Izkaže se, da je koncert poln publike, proti pričakovanjem. In hkrati publika zelo pozitivno sprejme naš s folk glasbo obarvan program, kljub temu, da meni sredi druge skladbe poči struna na violini (morda naredi to koncert še bolj zanimiv?).

Po koncertu se čuti adrenalin, nekaj lepega je v zraku, ko koncert uspe. Vsi smo lažji in bolj sproščeni in sprejemamo svet z neko odprtostjo, ki drugače ni vedno prisotna. A naše poti se že razhajajo, Pablo lovi nočni vlak do Barcelone, kjer se naslednji dan nadaljuje naša mini turnejica. Midva z Alexom in njegovo punco, pa izkoristimo večer za sprehod po večernem Utrechtu. Mesto ima prav poseben šarm, ki se ga težko opiše. Severna estetika, kombinirana z nizozemsko sproščenostjo.

Contratemps Sant Cugat, Španija

Naslednji dan me čaka nov izziv. 22ur na avtobusu od Amsterdama do Barcelone. Vmes menjam avtobus v Marseillesu. Potovanje z avtobusom sploh ni tako slabo, če se le nanj pripraviš. Udobna oblačila, blazina, zadosti pijače, nekaj prigrizkov, knjiga, dnevnik, slušalke in … neprespana glava. S slednjo lahko pol poti z lahkoto prespim.

Ko prispem v Barcelono, me v trenutku objame španska toplina. V meni se v južnih krajih nekaj zgodi. Kot da bi se prižgala vžigalica in se počutim 3krat bolj živo. Ko prispem v sobico, ki jo najemam, se preoblečem v poletno oblekico in kljub utrujenosti, komaj čakam, da stopim na barcelonske ulice.

Poleg tega me fanta že čakata, v Barcelono sta prispela že dan pred mano. Prvi dan si vzamemo turistično. Tudi to je del ustvarjanja. Nahranit je treba dušo, in želodčke, zadihat drugačen zrak, dojet kje si in pustit, da vse kar si naredil v prejšnjih dneh zori, medtem, ko odnosi med nami zorijo na drugih ravneh.

Poleg tega je dan v znamenju iskanja prostora za vaje, saj to, da imaš nekje koncert, še ne pomeni, da imaš zagotovljen tudi prostor za vaje par dni pred koncertom. To pade na naše rame in organizacijske spretnosti. Na srečo je Pablo, Španec iz Madrida, človek, ki se zna povezati z ljudmi in tako nam uspe zagotoviti, da lahko dva dni pred koncertom vsaj nekaj ur posvetimo skupni vaji.

Naslednji dan gremo vadit v Sant Cugat, majhno mestece kakšne pol ure izven Barcelone. Vaja mine, kot bi mignil, saj je treba najprej uglasiti čembalo, ki v zelo vprašljivem stanju, potem pa hitro pogledamo, katere so tiste skladbe, ki potrebujejo našo pozornost - glede na koncert izpred par dni. Ko ravno pademo v vajo, je ura, ko se muzej zapira.

Tako se počasi napotimo nazaj proti Barceloni, za še en skupni večer v tem lepem mestu, med tem, ko se med nami vnamejo zanimive politične debate, brez zadržkov - kot se to rado zgodi, ko sta glava in telo utrujena.

Naslednji dan si uspemo, s Pablovo pomočjo, izborit vadnico v Baladoni, obmorskem mestecu severno od Barcelone. Tja nas pripelje vlak in že nam pogledi uhajajo proti plaži. A treba je na delo. Zdaj spet čutimo pritisk koncerta naslednjega dne, ki nas tudi žene, da smo ta dan v vaji še toliko bolj prisotni. Ker program že poznamo, se pojavijo nove ideje in začne se raziskovanje, kaj vse je še mogoče narediti iz skladb. Ta del ustvarjanja mi je res pri srcu, saj je tukaj, kjer se začne svoboda in prava ustvarjalnost, sploh, če si z ljudmi, ki čutijo podobno kot ti in imajo isto veselje do glasbe.

Zvečer posedimo na plaži in se predamo pomirjujočim zvokom valov.

Naslednji je že naš zadnji skupni dan in čeprav nas misel ne veseli, z veseljem izkoristimo ta zadnji dan skupaj. Sicer se naše srečanje začne z malo slabe volje, saj smo že ob srečanju izven urnika, a malo živčnosti pred koncertom je normalno. Ko prispemo v Sant Cugat, ugotovimo, da je koncert na prostem, na sicer čudovitem trgu pred antičnim samostanom, a na kar visokem odru, zvočno podkrepljenem z mikrofoni. Ker sem na srečo že igrala klasični koncert, me stvar ne spravi povsem iz tira, čeprav to za klasično glasbo sigurno niso idealne razmere. Tonska vaja mine v znamenju prilagajanja na veter, dejstvo, da se med sabo ne slišimo najbolje, in da nam pri tem trušč okoli nas ne pomaga kaj dosti, prav tako pa ne vklopljajoči in izklapljajoči se mikrofoni. A na srečo sta moja kolega sproščenega duha in prepričamo se, da bo vseeno lep koncert, saj je ideja kljub vsemu lepa - pripeljati staro glasbo blizu ljudem, ki je niso vajeni. Tistim, ki ne zaidejo pogosto v koncertne dvorane, na prostem pa se ustavijo in prisluhnejo.

Koncert na koncu res lepo uspe, ljudje veseli, prav tako mi, ki doživimo par bližnjih srečanj znotraj glasbe. In to je tisto, kar najbolj polni, še posebno, če se ta bližnja srečanja duš preslikajo tudi v življenje izven odra. Srečni in veseli, se že oziroma v oktober, ko se bomo spet srečali v Sloveniji.